AVTORJI

PHAINOMENA

O PHAINOMENI

POVEZAVE

KONTAKT

SLEDITE NAM

PHAINOMENA ŠT. 96-97/ NAZNAKE

 

Stjepan Štivić

Kako filozofsko živeti? Faktično življenjsko izkustvo in prakrščanska skupnost v filozofiji religije M. Heideggra

Razprava poskuša razložiti fenomen religioznega v omrežju filozofske misli M. Heideggra. Izhodišče tega poskusa motri zgodnje čase freiburškega učiteljevanja, še posebej predavanja iz let 1920/21 »Einleitung in die Phänomenologie der Religion«. Celo razdobje se tematsko naznačuje kot ‘fenomenologija življenja’, kar izhaja iz potrebe življenjsko zasidranega mišljenja, da filozofijo izvorno izreka – zoper filozofska rekla minulega stoletja. Predmet in smoter filozofije sta faktično življenje v svoji neposrednosti – tj. v faktičnem življenjskem izkustvu. Kot omenjena predavanja, se razprava deli na metodični in drugi del, v katerem tematizira prakrščansko religioznost. Ta je vzoren primer faktično in zgodovinsko živetega življenja. Heidegger v njem vidi začetek zgodovinskega mišljenja, kar je mogoče najti npr. pri Avguštinu, srednjeveški mistiki in Luthru. Osrednja nit dela želi razložiti Heideggrov tekst, slediti mu v fenomenološko dojetem pristopu k svetu – prek destrukcije in formalne naznake – misel o izvornem načinu življenja.

 

Gašper Pirc

Znamenje formalne naznake. O metodi v zgodnji filozofiji Martina Heideggra

Čeprav so številni vidiki filozofije Martina Heideggra splošno poznani po svoji dvoumnosti in težavnosti, s katero se izmikajo celostnemu dojetju, konceptu formalne naznake v tem pogledu pripada posebno mesto. Kompleksni in skromno definirani pojem formalne naznake je metoda, ki v zgodnji filozofiji Martina Heideggra kar najučinkoviteje izraža avtorjev namen, da se izmakne omejitvam transcendentalne fenomenologije njegovega učitelja Edmunda Husserla. Nakazujoč pristno izkušnjo eksistence v svetu formalna naznaka služi kot ključni gradnik Heideggrovega obrata k hermenevtični fenomenologiji z obdobja Biti in časa. Sledeča razprava namerava s pomočjo izpostavitve različnih stališč in razkritjem dodatnih perspektiv razumevanja problematizirati omenjeno metodo in razkriti potencialne etične, metodološke in ontološke implikacije njene uporabe.

 

Tadej Urbanija

Počutje tesnobe in njena metodološka relevanca

V članku sledimo temeljni metodološki intenci, ki jo v problemskem sklopu  Bit in časa zaseda počutje tesnobe v smeri odlikovane razklenjenoti biti tubiti. Pri tem se v izhodišču osredotočamo na temeljne pomenske konture, ki jih ima izraz Befindlichkeit v dvajsetih letih pri Heideggru in ga vpeljujemo v odnosu do formulacij kako se imam ali kako se najdevam. S tema formulacijama Heidegger postavlja pod vprašaj model refleksije kot sekundarnega obračanja na doživljaj v kontekstu razpiranja izvorne doživljajske sfere, pri čemer je odločilno, da v samo-imetju ni potrebe po vzvratnem odosu jaza do samega sebe, da bi se pri tem nekako imeli. Pra-refleksivni odnos, ki je konstitutiven samemu doživljanju, kaže na temeljni karakter pojma Befindlichkeit, v katerem si je tubit zmeraj že nekako poznana in v kontekstu filozofske ekspozicije karakterja kako se imam dobiva svojo metodološko relevantnost. V tem oziru izpostavljamo analizo počutja tesnobe, v kateri je tubit vržena v odlikovano razklenjenost njene biti, ki je izpraznjena vsake situacijske in pomenske določenosti njenega je in ga ne razume več v horizontu predhodno razklenjenega sveta in smisla, v katerem se nahaja.

 

Marko Markič

Sopripadnost uma in dejanskosti. Možnost fenomenološke presoje in utemeljitve

Moj glavni namen je preučiti, ali je bistvo, kot enostavno udejanjenje bitnosti, samo metafizična, čeprav načelno utemeljena predpostavka, ali pa je mogoče dodatno fenomenološko utemeljiti pristojnost umevanja bistva kot enostavnega udejanjenja stvari To pa pomeni to sopripadnost izkazati iz korelacije uma in umevanega bistva, kakor se v tej korelaciji daje, v mejah, v katerih se pač daje. V fenomenološkem opisu bistvogledja se bistvo izkaže v značaju polnega jedra in udejanjenja. Husserlova ideja bistvogledja je preoblikovana tako, da je zvezana z živim izkustvom posameznega in tako daje posamezno in ne splošno bistvo ter bistvo kot udejanjenje posameznega predmeta izkušnje. Nato se prek izkaza korelacij uma in bistva kot ideje enotnosti doživljanja, uma in bistva kot jedra, postopoma in razvidno izkaže korelacija uma in bistva kot udejanjenja. Sklep je, da je mogoče pristojno fenomenološko izkazati sopripadnost uma in dejanskosti bistva, kot tudi pristojno fenomenološko, tj. iz umske razlage same, presoditi o pristojnosti te razlage.

 

Jožef Muhovič

Slasti in pasti sekularne metafizike v umetnosti. Transformacije artikulacijskih paradigem v likovni umetnosti zgodnjega, visokega in poznega modernizma

Predmet avtorjevega proučevanja so artikulacijske transformacije v likovni umetnosti zgodnjega, visokega in poznega modernizma oziroma postmodernizma. Mišljen je tu čas med sredino 19. stoletja, ko je meščanska umetnost s svojimi rutiniranimi realističnimi prijemi zašla v čudno luč neodzivnosti na svet okoli sebe, šestdesetimi leti preteklega stoletja, ko je prišel v veliko krizo modernistični model estetskega idealizma, in sedemdesetimi ter osemdesetimi leti istega stoletja, ko se je zaradi nemožnosti nenehnega napredovanja v isti idealistični smeri pokazala potreba po tem, da se z demistifikacijo estetskega in sublimnega testira sama »potresna trdnost« modernističnih predpostavk. Kar se likovne umetnosti tiče, gre za čas dvojne menjave paradigem, od katerih je ena služila mobilizaciji sekularne metafizike, druga pa verifikaciji njenih temeljev v pogojih globalizirajoče se kulture. V prvem primeru gre za prehod paradigme likovne umetnosti v paradigmo »čiste likovne umetnosti«, v drugem primeru pa za prehod od paradigme »čiste likovne umetnosti« v paradigmo vizualne umetnosti, katere adut je »sekundarna semantizacija« vizualnih objektov, dogodkov in kontekstov. Za precizno razpravo se zdi več kot stoletni časovni interval pretiran, vendar ga je bilo potrebno izbrati, saj so paradigmatske spremembe, ki bi jih želel povezano tematizirati, v tanjših režnjih časa nevidne.

 

Igor Požar

Wittgensteinova Kundmanngasse: sub specie aeternitatis skozi oči Lefevbreja in Florenskega

Osrednja tema pričujočega prispevka je arhitekturno udejstvovanje avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina sredi dvajsetih let 20. stoletja na Dunaju. S poskusom določitve filozofsko-arhitekturnih pogojev tistega časa je podana interpretacija konkretnega arhitekturnega objekta. Posledično se ne osredotočimo zgolj na Wittgensteinovo filozofijo. Ob fenomenološkem razprostrtju hiše želimo pokazati, da ravno zaradi sebi lastnih pogojev hiša izstopa iz vsakodnevne produkcije sveta in posledično predstavlja unikatno arhitekturno-umetniško delo. Vstop v arhitekturo pa nam ne omogoči Wittgensteinova filozofija, temveč filozofija francoskega filozofa Henrija Lefebvreja in misli ruskega misleca Pavla Florenskega. Preko orisa njunih idej o naravi prostora se nam pokaže kvaliteta konkretnega arhitekturnega udejstvovanja, a hkrati postavimo tudi  splošen okvir filozofskega govora o arhitekturi in prostoru.

 

Janž Snoj

Razmišljanja o »nezvestem« filmu: Andrej Tarkovski in vprašanje filmske adaptacije

Članek se ukvarja s knjigo Andreja Tarkovskega Ujeti čas. Razmišljanja o filmu, v kateri režiser obravnava tako lasten opus kot tudi splošna vprašanja o umetnosti in filmu. Prispevek se osredotoča predvsem na odlomke, v katerih je osvetljena problematika filmske adaptacije literarnih del, in jih nato kritično sooča s stališči tradicionalne filmske teorije. Ob tej primerjavi se pogledi Tarkovskega pokažejo za relevanten protipol tradicionalnemu pristopu k preučevanju adaptacij. Poleg tega zbujajo pozornost tudi zato, ker poskušajo odgovoriti na vprašanje avtonomnosti filma v razmerju do drugih umetnosti in meril za njegovo vrednotenje, ne nazadnje pa ponujajo še vpogled v ustvarjalni proces enega od najprepoznavnejših imen umetniškega filma.

 

Sašo Stojanovič Lenčič

Potrošništvo skozi Simmlovo filozofijo kulture

O potrošništvu in subjektu potrošnje so nastale različne teorije. Ne glede na posamezni zorni kot razumevanja potrošništva, naj si gre za razumevanje potrošništva kot nosilca odnosa med posameznikom in drugimi ali odnosa posameznika s samim seboj, je potrošnja obravnavana kot praksa s simbolnim učinkom, ki vzpostavlja posameznikovo identiteto, nobena teorija pa ne ponudi referenčnega okvira, ki bi omogočal razumevanje potrošništva kot takega v njegovi celostnosti. Simmlov koncept kulture se ponudi kot miselno interpretativno polje s formo za filozofski premislek potrošništva kot takega v njegovi notranji povezavi s kulturo kot vzajemnega razkrivanja subjekta in objekta. Skozi potrošnjo subjekt proizvaja svojo lastno identiteto na enak način, z isto notranjo nujnostjo, kot to naredi z delom, ki ga opravi s kultiviranjem narave. Ker je potrošništvo kot način kultiviranja umeščeno v samo elementarnost kulture, si z njo deli tudi možnost tragičnega kot prekinitve ravnotežja med človekom in svetom, med subjektom in objektom, in hkrati pogoja njegove ponovne vzpostavitve.

 

Mario Kopić

Foucaultova obramba liberalizma

Kdor želi razumeti moderno državo, mora pojmiti različne governmentalitete,  različne stile vladanja, ki jih najdemo v nekem sistemu. Foucault prepozna, da (neo)liberalizem omejitev državne moči povzdigne do fundamentalnega  problema. Liberalizem je prežet z načelom: preveč se vlada, ali pa je treba povsod sumničiti da se preveč vlada. Biopolitika kot poskus, da se samo biološko življenje regulira, to je bila tema, ki je Foucaulta spodbudila za raziskave guvermentalnosti. Prepričan je bil, da se bo na preseku biološkega življenja in državne moči odločalo o politični usodi bodočnosti. Ampak Foucault je takšno pozicijo hitro zapustil. Liberalna veščina vladanja ne sestoji zgolj v politiki populacije, pač pa prav tako v samoomejitvi vladanja. Nasproti samoomejitve liberalnega uma nastopajo manipulacije z biološkim življenjem.

 

Dokumenti: Zgodovinsko mislenje

Dokumentacijski sklop besedil z naslovom Zgodovinsko mislenje vključuje prevod teksta zagrebškega filozofa Vanje Sutlića, ki je bil tema obravnave v Fenomenološkem seminarju (Dean Komel, Oddelek za filozofijo FF UL, poletni semester 2015). K besedilu je poleg protokola seminarja z dne 10. 6. 2016 priloženi tudi tekst Martin Heideggra,ki dopolnjuje  dokumentarni kontekst.

 

In memoriam

Ivan Urbančič (1930–2016)

Thomas Luckmann (1927–2016)

Henrich Hüni (1914–2016)