AVTORJI

PHAINOMENA

O PHAINOMENI

POVEZAVE

KONTAKT

SLEDITE NAM

PHAINOMENA XXVI/ 100-101

 

Klaus Held

K predzgodovini razlikovanja med naravo in kulturo

Zaradi tehnizacije vseh življenjskih razmerij se naša kultura globalno vse bolj emancipira od narave. Zato je nemara smiselno, da v medkulturnem filozofskem pogovoru poskušamo vzpostaviti mostove med tradicionalnim razumevanjem narave v Vzhodni Aziji in na Zahodu. Nasprotje med naravo in kulturo izhaja iz razlikovanja med phýsis in téchne pri Aristotelu. Najprej analiziramo, kaj za zahodnjaški odnos do narave pomeni, da je Aristotelovo mišljenje jezikovno-filozofsko in ontološko skozinskoz vodila struktura ti katá tinós. Nato ob primeru japonske povedi in načina dela pri negi tradicionalnega japonskega vrta pokažemo, da se je v življenjskem svetu Japonske ohranilo staro vzhodnoazijsko razumevanje narave kot shizen, znotraj katerega – tako kot pri zgodnjih grških mislecih pred Aristotelom – protislovje med phýsis in téchne ne obstoji.

 

Liangkang Ni

»Duhovno oko«

  1. Gödel se je z mislijo E. Husserla začel ukvarjati ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja. Predvsem se je osredotočal na Husserlovo metodo ideacije in na njeni podlagi prišel do pozitivnega sklepa: pojem je mogoče zaznati. Načeloma je ideacijo, kakor jo je zasnoval Husserl, mogoče raziskati s treh fenomenoloških perspektiv: 1. noesis-noema; 2. materija umevanja (Auffassungsmaterie) znotraj noesis; 3. forma umevanja (Auffassungsform) znotraj noeme. V svojih razpravah se Gödel dotakne skorajda vseh treh perspektiv in jih opiše na svoj način. Kljub temu je ves čas molčal glede rezultatov svojih študij. Za to je, kajpada, imel svoje razloge.

 

Christophe Perrin

Heidegger, filozof svobode?

V predavanjih poletnega semestra leta 1930, Vom Wesen der menschlichen Freiheit. Einleitung in die Philosophie, Heidegger, za katerega se zdi, da prvenstvo podarja vprašanju svobode, vendarle podeli prednost vprašanju filozofije, kajti zanj se prvo vprašanje povrne, nanovo vpeljano, v slednjem. Kako naj obravnavamo sodbo, v skladu s katero je njegova misel »filozofija svobode«? To je morebiti res, toda resnični predmet njegove misli je vprašanje filozofije same, kajti filozofirati pomeni, kakor Heidegger zapiše v Schwarze Hefte, »izstopiti iz ‘filozofije’«.

 

Rasmus Gahrn-Andersen

Izkustvo, poezija in resnica: O fenomenologiji v Pustolovskem srcu Ernsta Jüngerja

Ernst Jünger je znan po svojih vojnih spisih, vendar ga sodobni fenomenologi skorajda ne upoštevajo. V članku obravnavam njegovo delo Pustolovsko srce, ki je pred kratkim izšlo v angleškem prevodu. Knjigo sestavlja niz fragmentov, ki razkrivajo, če jih medsebojno povežemo, strnjen tok filozofskega razmišljanja. Poskušam predvsem pokazati, kako Jünger s skrajno poetično in zastrto prozo razgrne, da subjektivno izkustvo in poezija posamezniku omogočata spoznanje resnice. Dele Jüngerjevih uvidov povežem s teorijami Husserla, Heideggra in Merleau-Pontyja, pri čemer zagovarjam, da Jünger ponuja edinstven in upoštevanja vreden prispevek k fenomenološki disciplini.

 

Xia Hong

Odnos med dvema pojmovnima perspektivama glede življenjskega sveta

Članek poskuša analizirati fenomenološko in sociološko perspektivo glede življenjskega sveta. Pogleda se razlikujeta glede na drugačne poudarke, ki jih podeljujeta različnim razsežnostim življenjskega sveta. Toda razlika je trivialna, saj med njima obstoji družinska podobnost v smislu Wittgensteinove filozofije: življenjski svet je trojnost subjektivnega, objektivnega in družbenega sveta.

 

Salvatore Italia

Izbrisovanje individualnosti: Habermasova skrb glede avtonomije

Po obravnavi medsebojnih razmerij med kulturo, osebno identiteto in naravo znotraj Habermasove filozofije osvetlim ozko pot svobodne volje med družbenim in naravnim determinizmom, pri čemer je prvi »mehkejša« oblika determinizma kakor slednji. Nato pokažem, kako ljudje lahko vplivajo na družbo in spreminjajo svojo lastno kulturo, ki obenem vpliva tudi na naravo. V sklepu, slednjič, poudarim medsebojno igro identitete, avtonomije, svobodne volje in demokracije.

 

Boško Pešić – Martina Ivanko

Parezija kot aleturgična praksa

Parezija, pojem, o katerem je Foucault predaval na Collège de France, je v svojem bistvu grški koncept in dobesedno pomeni upovedati vse. Pri pareziji je najpomembnejši odnos med posameznikom, ki udejanja parezijo, in resnico, pri čemer on sam ta odnos uresničuje najprej v sebi, nato z drugimi ljudmi. Stara Grčija je parezijo uresničevala predvsem v demokratski ali avtokratski obliki vladanja, kakor izpričujejo nekatere Evripidove tragedije, kakršna je Ion, ali Platonovo »Sedmo pismo«. V stari Grčiji se parezija pojavlja tudi kot neke vrste skrb za sebstvo (ἐπιμέλεια ἑαυτοῦ), kar se Foucaultu zdi zelo pomembno. V prvih dveh primerih se parezija na filozofijo nanaša samo posredno – poudarek pri obeh omenjenih primerih leži na političnem, na samem političnem delovanju. Parezija kot skrb za sebstvo je nedvomno neposredno povezana s filozofijo in reči je mogoče, da se nekako uresničuje kot filozofija sama. V tem smislu je parezijo mogoče dojeti kot aleturgično prakso – kot dejanje proizvajanja resnice, resnice kot dogajanja subjekta samega. Takšna aleturgična praksa temelji na pomembnosti načela izrekanja resnice o sebi kot predpostavki skrbi za singularnost. Razen v predavanjih parezije kot izrecnega pojma ni mogoče najti v drugih Foucaultovih delih, toda to je pravzaprav natanko način, na katerega je v njih prisotna. Kot nova skrb za sebstvo je samo eden izmed možnih odgovorov na oblastne procese, kakor se dogajajo znotraj ustroja moderne dobe.

 

Harris B. Bechtol

Abrahamske oblike odgovornosti: Religija brez religije pri Jacquesu Derridaju in Jeanu-Lucu Marionu

Abraham igra odlikovano vlogo v sodobnem razvoju fenomenologije in, še posebej, kontinentalne filozofije religije. Članek preučuje pomembnost, ki jo prizor iz Geneze 22 zavzema tako pri Jacquesu Derridaju kakor pri Jeanu-Lucu Marionu znotraj njunega prispevka h kontinentalni filozofiji religije. Zagovarjam misel, da se Derrida in Marion na prizor vezanja Izaka nanašata zato, da bi lahko opisala način, na katerega se naše etično življenje religiozno strukturira ob témi žrtvovanja. S tem žrtvovanje prinaša spodbudo za etično življenje, ki obsega odnošaj do drugega, a se obenem razteza onkraj drugega in vključuje danost fenomenov samih.

 

Andrej Božič

Drugo v dialogu.

Med hermenevtičnim izkustvom in responzivno racionalnostjo

Z vidika problema drugega, kakor ga srečujemo znotraj dialoškega dogajanja, članek obravnava poglavitne točke spora med dvema nasprotnima, a komplementarnima filozofskima stališčema: hermenevtiko Hansa-Georga Gadamerja in fenomenologijo Bernharda Waldenfelsa. Namen premisleka soočenja med Gadamerjevim prepričljivim zagovorom prednosti vprašanja znotraj njegove konceptualizacije hermenevtičnega izkustva in Waldenfelsovim kritičnim ovrednotenjem fenomena odgovora znotraj njegove teorije responzivne racionalnosti, med dvema miselnima držama, ki sami na sebi – takó sopostavljeni – naznačujeta nekatere temeljne elemente dialoga, ni – in ne more biti – niti izigranje pomembnosti ene izmed njiju v primerjavi z drugo niti vzpostavitev nepremostljive črte ločitve med njima, temveč z zasledovanjem konvergentnih in divergentnih potez na njunem križpotju zarisati odprtost »vmesnosti« (našega) prebivanja in se, zatorej, (nanovo – z osvetlitvijo gledišč obeh avtorjev –) približati načinu, na katerega se (nam) drugo daje, daruje (v/za) so-igro, znotraj (medija) dialoga.

 

Ilya Inishev

Površine pomena: Manko materialne analize v hermenevtični teoriji podobe

Poglavitni cilj članka je oris ideje materialne analize, ki je umanjkala v hermenevtični teoriji podobe pri Hansu-Georgu Gadamerju. Nujnost tovrstne analize izhaja iz Gadamerjeve teze, da slika ni samo artefakt, ki reprezentira resničnost, temveč avtentični način predstavljanja resničnosti same, ki nam omogoči, da jo izkusimo kot pomenljivo celoto. Takšna transformativna moč podobe posledično sproža vprašanje o statusu in funkcijah materialnosti znotraj pikturalnega izkustva. Članek oriše in zagovarja idejo ikonične materialnosti, tj. dinamike in mnogoterih funkcij materialnih struktur pri zaznavanju slik in podob.

 

Krešimir Purgar

Modalnosti pikturalnega prikazovanja: Temeljni pojmi

Razmah digitalne tehnologije od nas zahteva, da podobe premislimo na nov način. Podobe ne smemo več obravnavati samo kot grške eikon, se pravi, kot odsev ali kot reprezentacijo, temveč kot izkustvo, dogodek in posebno vrsto prikazovanja. V sodobni digitalni kulturi je pikturalno prikazovanje simptom nedavnega obrata k podobam, tistega obrata, ki se dogaja po »originalnem« pikturalnem obratu, kakor sta ga pred skorajda tremi desetletji opisala W. J. T. Mitchell in Gottfried Boehm kot epohalno novo vrsto razmerja med podobami in jezikom. Danes smo priče drugačni nujnosti, ki naj bi pojasnila odnos med analognimi in digitalnimi podobami, med reprezentacijami in post-reprezentacijami, med realnostjo in virtualnostjo, med semiotiko in fenomenologijo. V članku predlagam »tranzicijsko« teorijo podobe, ki upošteva širok razkorak med objekti in zaznavami, se pravi, med eikon in čisto čutnostjo. Zato vpeljujem štiri temeljne modalnosti pikturalnega prikazovanja: temporalnost, transparentnost, medialnost in referencialnost.

 

Veronica Neri

Avtonomija in odgovornosti podobe v kiberprostoru

V članku želim obravnavati problem odgovornosti in avtonomije podobe na spletu. Zlasti bom, in primis, raziskala značilnosti digitalne podobe. Potem bom analizirala odgovornost in meje posameznika v njegovem odnosu do spletnih podob in, na soroden način, odgovornosti in meje spletnih podob v njihovem odnosu do posameznika. Razumevanje teh razmerij je nujnega pomena, če želimo razviti etiko podobe v kiberprostoru.

 

Chung-Chi Yu

Igralni objekti kot intencionalni objekti

Kaj so igralni objekti znotraj sveta igre? Kako naj fenomenološko opredelimo igralni objekt? Igralni objekt je kompleksen. Je daleč onkraj Husserlovega okvira; vendar trdim, da je, ne glede na vso njegovo domnevno kompleksnost, intencionalen. Ustreza okviru intencionalne analize. Kolikor ima intencionalna analiza prednost pred fizično analizo, se ne osredotoča na fizične ali digitalne temeljne predpogoje za igro. Osredotoča se na interaktivno sfero med subjektom in objektom, na vmesnost med igralcem in igralnim objektom, na to, kako igralec izkuša svet igre. Obstaja izvirno izkustvo igranja igre, ki konstituira bistveni del računalniške igre. Zagovarjam, da intencionalna analiza lahko pripomore k razkritju jedra računalniške igre, čeprav računalniška igra predstavlja izziv za Husserlovo fenomenologijo.



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja