AVTORJI

PHAINOMENA

O PHAINOMENI

POVEZAVE

KONTAKT

SLEDITE NAM

PHAINOMENA ŠT. 98-99/ THE HORIZONS OF EMBODIMENT

 

Sebastjan Vörös, Peter Gaitsch  (ur.)

Horizonti utelešenosti: telesnost pri živalih, ljudeh in onstran

V zadnjih dveh desetletjih se na področju kognitivne znanosti in filozofije duha vse bolj uveljavlja pojem »utelešenosti«. Če je bila »utelešenost« še na začetku 90. let 20. stoletja v omenjenih disciplinah domala povsem neznana, je sedaj pod okriljem t. i. utelešene in udejanjene kognitivne znanosti postala resen protikandidat klasičnim (kognitivnim) pojmovanjem duha, spoznavanja (kognicije) in zavesti. Utelešeni in udejanjeni pristopi v kognitivni znanosti izhajajo iz tematizacij telesa, ki jih srečamo pri Husserlu in Merleau-Pontyju, zlasti iz razlikovanja med »živim telesom« (nem. Leib) – predrefleksivnim zavedanjem telesa, ki naši izkustveni krajini podeljuje obliko – in »objektivnim telesom« (nem. Körper) – telesom, dojetim kot materialnim predmetom v svetu. Njihova osrednja teza je, da sta um in spoznanje utelešena v dvojnem pomenu: (i) strukturno, tj. v smislu, da v njuni konstituciji sodelujejo zunajmožganski (zlasti telesni, okoljski in družbeni) procesi, in (ii) fenomenološko, tj. v smislu, da vključujejo doživljanje samega sebe kot utelešenega, v svet vpetega agensa. Zagovorniki utelešenih/udejanjenih pristopov so prepričani, da lahko dvojna narava telesnosti, razpeta med tem, da ljudje ne le, da imamo telo (nem. Körperhaben), temveč telo tudi smo (nem. Leibsein), spodkoplje starodavne filozofske dvojnosti (duh-telo, notranjost-zunanjost itd.) in v tem smislu pomaga usidrati izkustvo v snovnosti in snovnost v izkustvu.

Posamezni prispevki posebne številke, ki je pred vami, se ukvarjajo z analizo, oceno in kritično refleksijo t. i. »horizontov utelešenosti«. Posebna številka kot taka pa je namenjena, prvič, raziskovanju dometa in uporabnosti pojma utelešenosti v odnosu ne le do človeške, temveč tudi do živalskih, rastlinskih, nemara celo umetnih oblik življenja. Ali drugače, njen cilj je proučiti, v kolikšni meri – če sploh – bi različne opredelitve utelešenosti lahko pripomogle k boljšemu razumevanju različnih življenjskih oblik – njihovega edinstvenega načina bivanja, spoznavanja in doživljanja. Drugič, s tako praktičnega kot teoretskega gledišča skuša raziskati, kakšne so možnosti za »stapljanje horizontov« (nem. Horizontverschmelzung) med strukturalnimi in fenomenološkimi pristopi k utelešenosti: kako bi lahko združili objektivne (tretjeosebne) in izkustvene (prvoosebne) vidike telesnosti, da bi lahko prišli do karseda učinkovitih sredstev za proučevanje »živosti«? Obe perspektivi želita obogatiti in razširiti naše dojemanje različnih stopenj, tipov in razsežnosti utelešenosti, zato je pomembno, da osvetlimo njune morebitne omejitve in skušamo najti načine, da jih presežemo.

 

Paulo De Jesus

Osmisliti (avtopoietsko) enaktivno utelešenje:

Prizanesljiva ocena

Avtopoietski enaktivizem (AE) je v zadnjih dveh desetletjih brez dvoma v ospredju »revolucije utelešenja« v filozofiji duha in kognitivni znanosti. Sčasoma se je razvil v »radikalno« in vplivno obravnavo utelešenja, ki trdi, da je kognicija konstitutivno odvisna od živega telesa. AE predstavlja naturalističen, a nereduktiven okvir, znotraj katerega lahko telo razumemo obenem kot avtonomen sistem in kot subjektiven osmišljajoč dejavnik. V skladu z AE naj bi to prepričanje služilo kot osrednje jedro, na podlagi katerega je mogoče razviti paradigmo resnično utelešene kognicije, ki bi lahko izzvala tradicionalen kognitivizem. Članek predstavi obravnavo telesa znotraj AE, da bi jo lahko nato ustrezno preučil in kritično ovrednotil. To ovrednotenje razkrije določene pojmovne dvoumnosti in teoretska neskladja, ki pestijo AE. Še posebej pereči sta v tem oziru naslednji težavi: (i) problem morebitne antropocentrične in antropomorfne pristranskosti; in (ii) problem prekomerne abstraktnosti in sinhronosti, zaradi česar AE ne posveča zadostne pozornosti historični in družbeno-kulturni razsežnosti utelešenja. Članek sklenem s sklicevanjem na nedavne raziskave na področju sociologije telesa, in sicer z namenom, da bi podkrepil ponujeno branje AE in obenem ponudil možna sredstva za njegovo izboljšanje.

 

Peter Kaiser

Vzeti telesno samozavedanje pri živalih zares

Sodobne debate o utelešenju, zavesti in telesnem samo-zavedanju deloma zaznamujejo zanimive konvergence med analitičnimi in fenomenološkimi pristopi, kar prispeva k boljšemu razumevanju fenomenov samih. Ker je za sleherno čuteče bitje telesno zavedanje bistvenega pomena, bi tovrstne analize morale biti neznansko pomembne za študij tako živalske kognicije nasploh kot živalske zavesti posebej. Filozofske diskusije so se vse prepogostoma osredotočale samo na višje oblike samozavedanja.

Pričujoči članek želi okrepiti pomen vloge telesnega samozavedanja pri živalih z dialoškim soočenjem DeGrazieve obravnave samozavedanja pri živalih s sodobno fenomenologijo, pri čemer želim poudariti zlasti pomenljiva prekrivanja med obema pristopoma.

Prvič, najprej razpravljam o DeGrazievi obravnavi telesnega samozavedanja. DeGrazia zatrjuje, da višje oblike samozavedanja, kakršni sta družbeno in refleksivno/introspektivno samozavedanje (kakor se, denimo, izkazuje pri zrcalnem samoprepoznavanju), predpostavljajo telesno samozavedanje. Čeprav so njegovi argumenti, ki se sklicujejo na različne empirične podatke in konceptualne premisleke, sami po sebi jasni, pa njegovo pojmovanje samozavedanja ni dovolj natančno določeno.

Zato, drugič, zatrjujem, da se DeGraziev zagovor telesnega samozavedanja pri živalih znajde pred resnim izzivom: nekateri avtorji pravijo, da so najosnovnejši tipi samozavedanja, za katere tukaj gre, zgolj primeri zavesti in ne samozavedanja (Lynne R. Baker).

Tretjič, skušam pokazati, da se je s tem izzivom mogoče spoprijeti tako, da DeGrazievo obravnavo dopolnimo s fenomenološko analizo predrefleksivnega samozavedanja, kakor sta jo predložila Dan Zahavi in Shaun Gallagher. Poudariti natanko subjektivni vidik – óni za-me(ne) – kakršnega koli danega izkustva pomeni vzeti telesno samozavedanje zares.

 

Toma Strle

Utelešeno, udejanjeno in doživeto odločanje

V članku bom poskusil pokazati, da prevladujoči sodobni pristopi k razumevanju in raziskovanju odločanja, sprejemajoč osnovne cilje in predpostavke klasične kognitivne znanosti, v najboljšem primeru podajajo omejen vpogled v preučevani fenomen. Prvič, napačno predpostavljajo, da odločanje poteka predvsem kot nekakšno preračunavanje z objektivnimi stanji zunanjega, od odločevalcev neodvisnega sveta. Drugič, čeprav v “podobo odločanja” pripuščajo subjektivnost, se ji večinoma poskušajo izogniti ali jo objektivirati. Tretjič, interaktivna zgodovina odločevalcev z lastnim okoljem in vloga telesa sta v sodobnih pristopih k raziskovanju odločanja v večji meri izpuščena iz raziskovalnih načrtov in razlag odločanja.

Čeprav je v zadnjih letih opaziti porast predlogov, kako utelesiti odločanje, pa ti tez utelešene kognicije ne pripeljejo dovolj daleč oz. jih ne jemljejo dovolj resno (vsaj z vidika enaktivističnega pojmovanja utelešene kognicije): odločanja na primer ne koncipirajo kot dejavnosti opomenjanja, telesa ne pojmujejo kot tudi živete (izkustvene) strukture, ne preučujejo izkustva odločevalcev itd. Sledeč nekaterim idejam enaktivizma in (nevro)fenomenologije bom trdil, da je odločanje bolj smiselno razumeti z vidika smisla in pomena, ki ga imajo situacije, odločitve in proces odločanja iz in v (izkustveni) perspektivi odločevalcev. Posledično bom nadalje trdil, da mora znanost o odločanju, če želi preučevani fenomen razumeti na bolj smiseln in manj omejen način, začeti sistematično in temeljito raziskovati (tudi) izkustvo odločevalcev.

 

Ema Demšar

Razumem te, ker te poznam:
Vpliv preteklih utelešenih interakcij na socialno razumevanje

V prispevku se ukvarjam s temo medosebnega razumevanja in se sprašujem, kako naša pretekla utelešena srečanja oblikujejo predreflektivno razumevanje in doživljanje drugega v neposredni socialni interakciji. Članek je razdeljen na dva dela. V prvem delu skozi oris nekaterih fenomenoloških in enaktivističnih teorij socialne kognicije predstavim ključne dejavnike medosebnega razumevanja v utelešeni interakciji. Izpostavim težave klasičnih, t. i. “mindreading” pristopov, ki trdijo, da razumevanje vedenja in duševnosti drugih temelji na določanju njihovih mentalnih stanj, in poudarim vlogo, ki jo v medosebnem razumevanju igra posameznikovo poznavanje okolja, ki si ga deli z drugo osebo — tako konkretnega konteksta interakcije kot tudi širšega družbenega sveta socialnih praks, vlog in norm. V neposrednih srečanjih je težko opredeljivi pojem ‘okolja’ nerazdružljivo prepleten z utelešeno interakcijo, neločljiv od interakcije pa je tudi sam fenomen razumevanja drugega. Pri preučevanju socialne kognicije je zato bistveno prepoznati ključni pomen interakcijskega procesa, kar najbolje uspe enaktivističnemu pristopu. V drugem delu članka se osredotočim na občutek domačnosti oz. predreflektivnega poznavanja drugega v neposredni socialni interakciji. Predstavim fenomenološki koncept telesnega spomina, s pomočjo katerega skozi zgodovino utelešenih srečanj posamezni odnosi razvijejo značilne interakcijske vzorce, ki jih pogosto spremlja prvoosebno izkustvo domačnosti. Temu subtilnemu občutku je mogoče pripisati aktivno dimenzijo, saj v nereflektivni socialni interakciji vpliva na naše doživljanje možnosti za akcijo in tako določa nabor potencialnih dejanj, ki jih izkusimo kot relevantna. Ker lahko predreflektivno socialno razumevanje opišemo kot sposobnost ustreznega odzivanja na relevantne možnosti za (inter)akcijo, sklenem, da ima občutek domačnosti pomembno vlogo pri usmerjanju poteka socialnih interakcij in oblikovanju razumevanja in doživljanja drugega.

 

Julia Garstenauer

Temporalizacija dotika in njene posledice za utelešenje

Pojem dotika, kakor ga je Edmund Husserl razvil v Idejah II, je bil obravnavan mnogokrat in je postal izhodišče za različne razlage konstitucije živega telesa znotraj fenomenoloških raziskav in onkraj njih. Lokalizacija in z njo povezani prostorski vidiki igrajo v Husserlovih delih poglavitno značilnost živega telesa, medtem ko se časovnim vidikom posveča zgolj poredkoma. Iz tega razloga pričujoči prispevek poudarja, da se predrefleksivna telesna konstitucija ne dogaja samo v obliki lokalizacije, temveč tudi v obliki temporalizacije.

Na ozadju razširjenega pojma dotikanja, dojetega kot udejanjanja meja, lahko temporalizacijo označimo kot kontinuirano in konstantno bit-naproti-svetu, ki se izmika zavedanju in v kateri se tri časovne ekstaze medsebojno prepletajo in vplivajo ena na drugo. Toda kontinuiteta temporalizacije se po nujnosti prelamlja in odgodeva. Medtem ko Husserl, zlasti ob znamenitem primeru dvojnega občutka rok, ki se dotikata, zatrjuje, da obstoji so-prisotnost fizičnega telesa (nem. Körper) in živega telesa (nem. Leib), poskušam s sklicevanjem na primere, kot so poškodba in zaznava fantomskega uda, pokazati, da pride do časovnega odloga, ki sega od zloma pri občutku fantomskega uda do minimalnega zamika pri samodotiku.

To naznanja dvoje posledic za utelešenje. Prvič, temporalizacija je nujen proces pri konstituciji živega telesa: imeti (živo) telo pomeni imeti čas. Drugič, v razmerju med zavedanjem in (živim) telesom, tako kot v razmerju med fizičnim in živim telesom, ni simultanosti, temveč se odnosi nenehno spreminjajo in zatorej nikdar ne pride do popolnega sovpadanja.

 

Martin Huth

Interanimalnost in srečevanja z živalmi:

Fenomenologija odnosov med ljudmi in živalmi

Članek se ukvarja s tremi medsebojno povezanimi razsežnostmi odnosov med ljudmi in živalmi (OLŽ) in skuša na ta način postaviti splošen fenomenološki okvir za analizo naše biti-z-živalmi. Osredotoča se na medvrstno medtelesnost (1), ki jo vnaprej opredeljujejo družbena opomenjanja in prakse (2). Vendar pa lahko te privzgojene prakse in družbene konstrukcije spodnese dogodek edinstvenega (singularnega) srečanja, ki prekine in zmoti našo prakso »človeško-živalske normalnosti« (3).

Prvič, na podlagi Husserlovih in Merleau-Pontyjevih refleksij o empatiji in intersubjektivnosti se osredotočam na so-bivanje, ki ga dojemam kot medtelesnost in interanimalnost. V članku status interanimalnosti interpretiram kot prvobitno habitualno telesno biti-z, ki sestoji iz komunikacije in medsebojnega vpliva. Interanimalnost tvori so-obstoj, v katerega smo vselej že vpeti.

Drugič, obstoj diferenciranih opomenjanj živali je posledica privajenih in utelešenih praks razlikovanja med človeškostjo in živalskostjo, različnih implicitno privzetih procesov, s katerimi se »mi« razlikujemo od »njih«. To se kaže v raznolikosti OLŽ – nekatere živali so nam bližje (posebej ljubljenčki, ki so včasih celo počlovečeni) kakor druge (živina, mrčes) –, ki se stopnjujejo vse do selektivnega prepoznavanja živali kot partnerjev v medsebojni komunikaciji in naslovnikov moralnih vprašanj. Načine, kako zaznavamo živali in se vedemo do njih, sodoločajo utelešene strukture implicitno privzete prepoznavnosti (Butler). Na ravni habituacije smo živali navajeni obravnavati kot »užitne«, kot »člane družine«, »vire podatkov« (pri eksperimentih na živalih), kar ima različne praktične in moralne implikacije.

Tretjič, implicitno privzeto prepoznavnost lahko zmotijo edinstvena (singularna) srečanja z živalmi. Levinas in Derrida opisujeta način naslovljenosti, do katerega pride v (telesnem) srečanju, ki presega normalnost in normativnost vzorcev prepoznavanja in delovanja v odnosu do živali. S sklicevanjem na Merleau-Pontyjevo razlikovanje med »privajenim živim telesom« in »telesom v tem trenutku« lahko torej rečemo, da imajo srečanja kot dejanska medtelesna resonanca potencial, da zmotijo, presežejo in spremenijo prepoznavnost in privajeno interanimalnost.

 

Lucia Zaietta

Človeškost je drugačna telesnost

Živalska in človeška telesa v Merleau-Pontyjevi filozofiji

Članek se osredotoča na antropološko diferenco in odnose med živalskim in človeškim z vidika fenomenologije Mauricea Merleau-Pontyja. Merleau-Ponty s poglobljeno analizo telesnosti razkrije in ovrednoti ontološki temelj, ki je skupen tako ljudem kot živalim: telesa nikakor ni mogoče zreducirati zgolj na stroj, temveč nam sporoča nekaj o živalih, o nas samih in naposled tudi o naših medsebojnih odnosih. Kaj pomeni biti telo, telo, ki deluje, naseljuje s pomenom prežet prostor in nekaj izraža? Živali in ljudje si delijo telesnost, ki konstituira njihovo odprtost za svet. V luči te kontinuitete je Merleau-Ponty odkril novo vrsto odnosa: »preseganje, ki ne ukinja sorodnosti«. Tukaj se pojavi izvirno pojmovanje diference, ki opredeljuje specifičnost slehernega être-au-monde, ne da bi se obenem prelevila v ontološki prepad. Človeško bitje potemtakem ni žival plus še nekaj, temveč drugačna telesnost.

 

Peter Gaitsch, Sebastjan Vörös

Nov pogled na Husserlovo somatologijo:

Leib kot metodološko pomagálo pri eksplikaciji življenja (rastlin)

Namen pričujočega prispevka je raziskati, ali nam lahko fenomenologija, katere metodološki in epistemološki temelj je prvoosebno raziskovanje doživljanja, omogoča vpogled v temeljne strukture »življenja«. Da bi odgovorila na to vprašanje, si bova v svoji analizi pomagala z dvema osrednjima fenomenološkima pojmoma. Prvi je »janusovsko« pojmovanje telesa, po katerem jaz kot živo bitje ne posedujem le popredmetenega telesa (Körper), temveč sem v prvi instanci sem živeto telo – živôt (Leib). Ker je živôt (živeto telo) epistemska izhodiščna točka vseh fenomenoloških raziskav, mora vsaka prizemljena biofenomenološka razlaga začeti prav tam. Drugič in v povezavi s tem, moja utelešenost igra ključno vlogo pri empatiji, ki v fenomenološki tradiciji velja za »kraljevsko pot« k intersubjektivnosti in je potemtakem nepogrešljiva pri tem, kako pristopamo k drugim živim bitjem in jih razumemo. Da pa bi bila naloga uporabe fenomenoloških pojmov utelešenosti in empatije kot metodoloških pomagál pri razlagi kategorije življenja še zahtevnejša, se v prispevku ne bova osredotočila na življenje človeka ali živali, temveč rastlin.

Članek sestoji iz dveh glavnih delov. V prvem delu predstaviva obris Husserlove somatologije, »znanosti o živôtu«, kot temeljnem metodološko-konceptualnem okvirju za fenomenološko reinterpretacijo tako botanike kot znanosti o življenju (»life sciences«) nasploh. V drugem delu pa, sledivši poglavitnemu namenu članka, ki je pokazati, zakaj in kako bi lahko somatološki pristop uporabili pri pojmovanju življenja rastlin, iz Husserlovih besedil izluščiva tridelni postopek za operacionalizacijo empatične zaznave drugega živega bitja (omenjeni trije koraki so: eidetska samomodifikacija, medtelesno oparjevanje in aprezentacija tujega izkustvenega polja). Po nadrobni eksplikaciji vseh treh korakov povlečeva nekaj previdnih zaključkov, zlasti o tem, kako bi nasledki najine analize lahko vplivali na naše razumevanje empatije. Izkaže se namreč, da pri empatiji ne gre za projekcijo antropomorfnih pogojev na našo izkušanje živih bitij, temveč jo moramo razumeti kot postopno izgrajevanje »kontrastivne folije«, na podlagi katere lahko v ospredje stopijo svojskosti nečloveških življenjskih oblik.

 

Michael Marder

Vertikalno in vrtoglavo:

Na poti k fenomenologiji gora

Prispevek nadaljuje moje predhodne raziskave s področja fenomenologije gora (prim. Marder 2012). Po obravnavi fenomenološke ideje horizonta in razmejitvi horizontalnega horizonta sveta od vertikalnega horizonta telesa se lotim razprave o človeškem utelešenju v gorskem naravnem okolju. Dokazujem, da se subjekt, odvrnjen k vertikalnosti telesa, ki spričo gora deluje pritlikavo, sooči z novo, vrtoglavo dimenzijo eksistence. Gore se v opisih vsakdanjih in religioznih izkustev razkrivajo kot kraji vrtoglavico vzbujajoče konverzije iz imanence v transcendenco in iz fizičnega v duhovno povzdignjenje.