AVTORJI

PHAINOMENA

O PHAINOMENI

POVEZAVE

KONTAKT

SLEDITE NAM

IZ ZGODOVINE FENOMENOLOGIJE NA SLOVENSKEM

Fenomenologija se ne le vpisuje v zgodovino sodobne slovenske filozofije, marveč jo merodajnem pogledu tudi piše.

Že sam začetek fenomenološkega raziskovanja zaznamuje pomemben dogodek za slovensko znanost in kulturo: ustanovitev univerze v Ljubljani leta 1919 s stolico za filozofijo; na priporočilo Alexiusa Meinonga jo je zasedel njegov nadarjeni učenec slovenskega poreklaFrance Veber (1890-1975). Le-ta je po prihodu v Ljubljano, izhajajoč iz predmetno-teoretskega nauka svojega učitelja, stopil na samostojno filozofsko pot. Svojo pripadnost fenomenološkemu gibanju je izrazil v enem svojih zadnjih člankov leta 1943, kjer govori o Martinu Heideggru:“Heidegger je eden najmlajših in najuspešnejših učencev znane Husserlove šole. Kot tak je Heidegger hkrati eden sodobnih mejnikov tiste ‘nove filozofije’ v Evropi in v svetu, ki sta ji položila osnove dva moža: Bernard Bolzano (1781-1848) in Franz Brentano (1839-1917). Prvega smemo imenovati obenem pravega očeta resnično nove, moderne logike (Wissenschaftlehre, 1837), drugega pa enako pravega očeta enako nove, moderne psihologije (Psyhologie vom empirischen Standpunkt, 1874). Kot Meinongov učenec izhajam sam iz te šole, ki je še danes ohranila prvotni duh Bernarda Bolzana in Franca Brentana: ta duh je tak, da zahteva od pristaša v prvem redu le njegovo lastno rast. To je šola, ki navaja v prvem redu k mišljenju in ne k samemu znanju, k neprestanemu raziskovanju in ne h kakemu nabiranju že dognanih reči.”

V razmahu dvajsetih let je Veber objavil štirinajst knjig in več revijalnih razprav (glej. popolno bibliografijo njegovih del v: Stock, Mechthild & Stock, Wolfgang: Psychologie und Philosophie der Grazer Schule. Band 1.; Internationale Bibliographie zur Oesterreichischen Philosophie, Sonderband); Amsterdam-Atlanta: Rodopi 1990)

V zadnji objavljeni knjigi “Vprašanje stvarnosti” iz leta 1939,

ki predstavlja temeljito polemiko z Meinongom in Husserlom, se najjasneje pokaže, kako je vprašanje stvarnosti notranje gibalo Vebrove tematizacije problema intencionalnosti oz. naperjenosti, kot jo Veber tudi po slovensko imenuje, in sicer v psihološkem, spoznavnoteoretskem, etičnem, religioznem, antropološkem in naposled v ontološkem pogledu. Obravnava problema intencionalnosti opredeljuje razvoj Vebrove misli od “teorije predmeta” do “vprašanja stvarnosti”, oz. če uporabimo Vebrovo lastno terminologijo, od “analitične psihologije” do “dinamične ontologije”. V slednji naj bi problematika intencionalnosti prejela svoje pravo izpolnitev in dopolnitev. Ali kakor Veber sam povzame: “Da vselej tedaj, ko čutimo, opazujemo, obenem nekaj čutimo, opazujemo, da je nadalje npr. tudi vsaka misel nečesa in na nekaj, kar utegne biti od te misli same poljubno oddaljeno, skratka: da imamo ‘doživetja’, ki so in to po lastni naravi še na to ali ono ‘naperjena’, vsa taka in podobna problematika v novejši in starejši psihologiji meri samo na orisani predmetni, objektološki tip te notranje, dušeslovne naperjenosti in to ne glede na vprašanje, kako si kdo izmed starejših ali novejših psihologov tolmači, ali npr. še po zgledu starega Aristotela in poznejšega Tomaža Akvinčana ali pa že po zgledu Franza Brentana ali poznejšega Meinonga in Husserla. Sedaj pa vidimo, da je to predmetno, objektološko naperjenost življenja v najožjem pomenu besede treba izpolniti še z njegovo posebno, namreč dinamsko ali območno naperjenostjo in da je prav ta druganaperjenost življenja prvi celo nadrejena.”

Meda Vebrovimi učenci naj omenimo najprej Antona Trstenjaka (1906-1996), prav gotovo enega najprepričljivejših zagovornikov Vebrove misli, ne samo na Slovenskem, temveč tudi v nemško govorečem prostoru. Trstenjak je sicer bil mednarodno uveljavljen strokovnjak na področju psihologije, posebej psihologije barv, kjer je ubiral tudi fenomenološki pristop. Nasploh pa ni nihče od Vebrovih učencev in učenk dosegel ravni svojega učitelja. Klement Jug (1898-1924), ki je bil leta 1923 že nastavljen kot asistent pri Vebru, je umrl, še preden je filozofsko dozorel. Velja za utemeljitelja slovenskega alpinizma. S svojo osebno filozofsko držo je precej vplival na svoje tedanje študijske tovariše, še posebej Vladimirja Bartola (1903-67). Bartol je v svoje filozofske refleksije vpeljal tudi psihoanalizo in se na tej podlagi kritično soočal z Vebrovo filozofijo, vendar pa ga je bolj zanimalo literarno ustvarjanje. Prava umetniška vrednost njegovega romana Alamutiz leta 1938, je bila pripoznana šele v postmodernističnih osemdesetih letih. Zelo žalostna usoda je doletela Ceneta Logarja (1913-1995), nadarjenega Vebrovega učenca, ki je študiral tudi v Pragi pri Krausu in je leta 1939 izdal študijo Analiza zavesti, kjer se spoprijema zlasti z Brentanovim in Hussserlovim konceptom intencionalnosti. Leta 1949 je bil pod obtožbo stalinizma poslan za devet let v koncentracijsko taborišču na Golem otoku. Edina, ki je po 1945 kolikor toliko uspešno nadaljevala s poučevanjem filozofije na Oddelku za filozofijo, je bila Vebrova zvesta asistentka Alma Sodnikova (1896-1965). V nasprotju s svojim učiteljem je posvečala veliko pozornosti zgodovini filozofije, sicer pa je njeno osrednje delo Zgodovinski razvoj estetskih problemov iz leta 1928. Ludvik Bartelj je leta 1972 izdal prvo bibliografijo Vebrovih del in poskusil nadaljevati delo svojega učitelja predvsem v smeri filozofskega spraševanja o Bogu.

Po drugi svetovni vojni je kot edina primerna “filozofija” zavladal dialektični materializem, vsa druga filozofija pa je bila obravnavana kot odraz krize t. i. kapitalističnega sveta. Z Vebrovo predčasno upokojitvijo in izključitvijo iz Akademije je fenomenologija na Slovenskem za precej časa izgubila možnost nadaljnjega samostojnega razvijanja, kar je še danes nepopravljiva škoda.

Za drugi preboj fenomenologije, skupaj s hermenevtiko v šestdesetih letih značilno, da poteka v najtesnejši povezavi s takratnimi neoavantgardističnimi umetniškimi gibanji. To povezavo je od srede šestdesetih let vzdrževala predvsem revija Problemi, ki je nekaj časa tudi nosila podnaslov “Revija za mišljenje in pesnjenje”. Največjo zaslugo za ta korak mišljenja v bližino umetnosti ima vsekakor Dušan Pirjevec (1921-1977), ki mu je poleg tega, da je pomembno vplival na oblikovanje celotne slovenske kulture od srede šestdesetih let naprej – ta vpliv je čutiti še danes, dvajset let po Slovenskem, potem ko se je zdela že končana. Pomembno je, da Pirjevec Pirjevčevi smrti – uspelo znova utreti novo pot fenomenologije na fenomenologije ni prevzel kot izgotovljene metode mišljenja, temveč kot samo po sebi negotovo pot mišljenja k tistemu, kar prizadeva človeka v eksistentni odprtosti do sveta. Z Dušanom Pirjevcem se je za fenomenologijo na Slovenskem odprla cela vrsta povsem novih filozofskih tem. Najprej je tu kriza novoveškega samodojemanja človeka kot subjekta, ki jo je razvil predvsem v svojih študijah k evropskemu romanu – le-te so znotraj fenomenološko usmerjene literarne teorije še danes edinstvene. Problematika krize modernega subjekta ga je vodila k vprašanjem moči, ideologije, nihilizma v prikazni tehnokratskega obvladovanja sveta, prelomih v sodobni umetnosti, naroda kot kulturne in politične tvorbe. V svoji zadnji obsežnejši študiji iz leta 1976, namenjeni Bratom Karamazovim, je izrecno razvil misel o dejavni ljubezni kot dopuščanju biti in v tem horizontu nakazal tudi vprašanje boga. S to svojo večsmiselno mislijo o dopuščanju biti je Pirjevec utrl pot k postmodernemu skustvu človeškosti onkraj subjektivitete osebnosti in izkustvu sveta onstran objektivitete stvarnosti. Znotraj njegovih estetskih in literarnoteoretskih razprav pripada posebno mesto poskusu interpretacije Vebrove Estetike, ki jo je povezal s Heglovo idealistično in Ingardnovo fenomenološko estetiko ter Heideggrovim mišljenjem biti (celotna bibliografijo Pirjevčevih del so pripravili Nedeljka Pirjevec, Boris A. Novak, in Martin Grum v zborniku o Dušanu Pirjevcu,ur. Rudi Šeligo, Nova revija 1998). Tu se bo že zelo zgodaj začel kritični dialog med Pirjevcem in ter Ivanom Urbančičem in Tinetom Hribarjem. Za oba je značilno, da vsak na svoj način vztrajata pri kritičnem dialogu s Pirjevčevo mislijo in jo razvijata naprej v skladu s svojimi osnovnimi filozofskimi zanimanji.

V šestdesetih in sedemdesetih letih se prične po zaslugi teh avtorjev uveljavljati tudi fenomenološki in hermenevtični pristop k raziskovanju zgodovine slovenske filozofije in širše kulturne in družbene problematike ter k raziskovanju zgodovine filozofije sploh, kjer naj omenimo predvsem Valentina Kalana (roj. 1943)

V drugi polovici osemdesetih je fenomenologija na Slovenskem spet polno vpeta v politična dogajanja, vendar tokrat kot sooblikovalka demokratičnih sprememb. Razumljivo je, da so tedaj tudi na področju “čiste teorije” stopali v ospredje problemi človekovih pravic, civilne družbe, pojav totalitarizma, razmerje med kulturo in politiko.

Sredi burnih političnih dogodkov t. i. jugoslovanske krize zasledimo povsem nepolitični angažma za fenomenologijo: v prostorih uredništva Nove revije, je leta 1990 na pobudo Deana Komela (roj. 1960), Tineta Hribarja, Ivana Urbančiča (njegov prvi predsednik) in Andrine Tonkli-Komel (roj. 1961) pričelo delovati Fenomenološko društvo v Ljubljani. Društvo izdaja od leta 1991 knjižno zbirko Phainomena (urednika Tine Hribar in Dean Komel), od leta 1991 pa tudi revijo Phainomena (urednica Andrina Tonkli-Komel). Z ustanovitvijo Fenomenološkega društva dobi fenomenologija na Slovenskem nov zagon, tako da lahko govorimo o tretjem obdobju njenega razvoja, ki presega okvire društvene dejavnosti; fenomenologija se je v zadnjih desetih letih uveljavila na humanističnih fakultetah Univerze v Ljubljani, omeniti pa je treba tudi poudarjeno zanimanje za povezave med fenomenologijo in kognitivnimi znanostmi pri predstavnikih analitične filozofije ter široko zanimanje za fenomenologijo in hermenevtiko med literarnimi in umetniškimi teoretiki, sociologi, kulturologi ter religioznimi filozofi.