AVTORJI

PHAINOMENA

O PHAINOMENI

POVEZAVE

KONTAKT

SLEDITE NAM

IZ ZGODOVINE FENOMENOLOGIJE NA SLOVENSKEM

Fenomenologija se ne le vpisuje v zgodovino sodobne slovenske filozofije, marveč jo merodajnem pogledu tudi piše.

Že sam začetek fenomenološkega raziskovanja zaznamuje pomemben dogodek za slovensko znanost in kulturo: ustanovitev univerze v Ljubljani leta 1919 s stolico za filozofijo; na priporočilo Alexiusa Meinonga jo je zasedel njegov nadarjeni učenec slovenskega porekla France Veber (1890-1975). Le-ta je po prihodu v Ljubljano, izhajajoč iz predmetno-teoretskega nauka svojega učitelja, stopil na samostojno filozofsko pot. Svojo pripadnost fenomenološkem gibanju je izrazil v enem svojih zadnjih člankov leta 1943, kjer govori o Martinu Heideggru: “Heidegger je eden najmlajših in najuspešnejših učencev znane Husserlove šole. Kot tak je Heidegger hkrati eden sodobnih mejnikov tiste ‘nove filozofije’ v Evropi in v svetu, ki sta ji položila osnove dva moža: Bernard Bolzano (1781-1848) in Franz Brentano (1839-1917). Prvega smemo imenovati obenem pravega očeta resnično nove, moderne logike (Wissenschaftlehre, 1837), drugega pa enako pravega očeta enako nove, moderne psihologije (Psyhologie vom empirischen Standpunkt, 1874). Kot Meinongov učenec izhajam sam iz te šole, ki je še danes ohranila prvotni duh Bernarda Bolzana in Franca Brentana: ta duh je tak, da zahteva od pristaša v prvem redu le njegovo lastno rast. To je šola, ki navaja v prvem redu k mišljenju in ne k samemu znanju, k neprestanemu raziskovanju in ne h kakemu nabiranju že dognanih reči.”

V razmahu dvajsetih let je Veber objavil štirinajst knjig in več revijalnih razprav (glej. popolno bibliografijo njegovih del v: Stock, Mechthild & Stock, Wolfgang: Psychologie und Philosophie der Grazer Schule. Band 1.; Internationale Bibliographie zur Oesterreichischen Philosophie, Sonderband); Amsterdam-Atlanta: Rodopi 1990)

V zadnji objavljeni knjigi “Vprašanje stvarnosti” iz leta 1939, ki predstavlja temeljito polemiko z Meinongom in Husserlom, se najjasneje pokaže, kako je vprašanje stvarnosti notranje gibalo Vebrove tematizacije problema intencionalnosti oz. naperjenosti, kot jo Veber tudi po slovensko imenuje, in sicer v psihološkem, spoznavnoteoretskem, etičnem, religioznem, antropološkem in naposled v ontološkem pogledu. Obravnava problema intencionalnosti opredeljuje razvoj Vebrove misli od “teorije predmeta” do “vprašanja stvarnosti”, oz. če uporabimo Vebrovo lastno terminologijo, od “analitične psihologije” do “dinamične ontologije”. V slednji naj bi problematika intencionalnosti prejela svoje pravo izpolnitev in dopolnitev. Ali kakor Veber sam povzame: “Da vselej tedaj, ko čutimo, opazujemo, obenem nekaj čutimo, opazujemo, da je nadalje npr. tudi vsaka misel nečesa in na nekaj, kar utegne biti od te misli same poljubno oddaljeno, skratka: da imamo ‘doživetja’, ki so in to po lastni naravi še na to ali ono ‘naperjena’, vsa taka in podobna problematika v novejši in starejši psihologiji meri samo na orisani predmetni, objektološki tip te notranje, dušeslovne naperjenosti in to ne glede na vprašanje, kako si kdo izmed starejših ali novejših psihologov tolmači, ali npr. še po zgledu starega Aristotela in poznejšega Tomaža Akvinčana ali pa že po zgledu Franza Brentana ali poznejšega Meinonga in Husserla. Sedaj pa vidimo, da je to predmetno, objektološko naperjenost življenja v najožjem pomenu besede treba izpolniti še z njegovo posebno, namreč dinamsko ali območno naperjenostjo in da je prav ta druga naperjenost življenja prvi celo nadrejena.”